Ko govorimo o izdaji v partnerskih odnosih, si pogosto predstavljamo en sam dogodek – prevaro, laganje ali drugo obliko kršitve zaupanja. Vendar pa do izdaje v večini primerov ne pride nenadoma. Pri izdaji gre za proces, ki se gradi skozi čas in vključuje sosledje psiholoških in vedenjskih dejavnikov. Nezaupanje, nezadovoljiva predanost in slabše sposobnosti obvladovanja konfliktov so ključni elementi, ki vodijo v postopno krhanje odnosa. Proces se pogosto začne neopazno. Eden od partnerjev se v trenutku, ko je drugi ranljiv in bi potreboval oporo, obrne stran oziroma ne sprejme njegovih čustev. Čeprav lahko takšen odziv ne izgleda nič takega, se drugi lahko ob le-tem začne počutiti manj slišanega, nepomembnega in negotovega. S ponavljanjem takšnega vedenja pride do pojemanja zaupanja – temeljnega gradnika vsake stabilne zveze. Ko pa drugi začne dojemati partnerja kot nezaupljivega, se okrepi neugodno primerjanje z drugimi odnosi. Kopičenje drobnih ran privede do psihološkega mehanizma, ki ga imenujemo Zeigarnikov učinek. Ta temelji na konceptu, da si ljudje bolj zapomnimo nepopolne, nerešene izkušnje kot tiste, ki so zaključene. To pa v odnosu pomeni, da se nerazrešeni konflikti in zamere kopičijo ter ostajajo v ospredju doživljanja partnerstva. Partnerja se vedno znova vračata k istim bolečim točkam. Predanost je nizka, nezaupanje se poveča in partner začne svojega partnerja primerjati z drugimi možnostmi, saj zaznava zvezo kot manj močno in vredno. Tako lahko konflikti hitro prerastejo v začaran krog iz katerega je težko izstopiti. Prav zato je zelo pomembno, da se partnerja v obstoječem odnosu trudita ohranjati predanost in se vsakič znova skušata uglasiti s svojimi in s čustvi partnerja. Proces predanosti k odnosu je tisti, ki  vodi k zvestobi in k temu, da ne iščeta alternativnih odnosov. Če izgubita občutek za »midva« in prevlada »jaz« tvegata, da odnos propade.