Tu najdete vprašanja, ki si jih stranke na splošno zastavljajo pred odločitvijo za psihoterapijo, in moje odgovore nanja.
Velikokrat ljudje v stiski iščemo oporo v pogovoru z družinskimi člani ali prijatelji. Včasih zaznavamo, da so takšni pogovori zdravilni, včasih pa tudi, da nam ne nudijo dovolj razsežnosti, da bi našli izhod iz težavne situacije. So tudi primeri, ko svojega razmišljanja ne želimo z nikomer deliti, in primeri, ko z nenehnim premlevanjem breme samo še poglabljamo. Ko se znajdemo v takšnem življenjskem položaju, je odločitev za psihoterapijo izvrstna življenjska naložba. Psihoterapija koristi vsakomur, če je le pripravljen sodelovati v terapevtskem procesu.
Psihoterapija je oblika zdravljenja s pomočjo pogovora. Psihoterapevtski pogovor je drugačen od tistega, ki ga izvajamo v neugodnih okoliščinah s prijatelji in družinskimi člani. Temelji namreč na pozornem poslušanju drugega, ki lahko svobodno izraža svoje izkušnje, dvome in misli, o katerih se morda z nikomer ne more pogovarjati, brez strahu pred kritiko in obsodbo. Združuje vrsto tehnik, namenjenih zdravljenju ali odpravljanju vedenjskih in drugih duševnih težav pri ljudeh. Obdobje intenzivne psihoterapije je obdobje intenzivne osebnostne rasti.
Izvaja jo za to strokovno usposobljena oseba z namenom, da pomaga sočloveku, da se lažje sooči in premaga posamezne probleme v življenju. To je tudi glavna razlika od na primer psihiatrije, ki se ukvarja z bolj medicinskim pristopom, in klinične psihologije, ki se ukvarja z diagnostiko.
Ljudje običajno poiščejo pomoč psihoterapevta iz različnih razlogov, kot na primer zaradi zgodnje otroške travme, motenj hranjenja, samomorilnih misli, raznih odvisnosti, posttravmatskih stresnih motenj, specifičnih fobij, neprijetnih navad. Za psihoterapijo se odločajo tudi posamezniki_ce zaradi občutka depresije in tesnobe, stresa, izgorelosti, težav pri koncentraciji, težav na delovnem mestu in zaradi nezadovoljivih medosebnih odnosov. Seveda pa doživljanje aktualne stiske ni predpogoj za obisk psihoterapevta.
Psihoterapija je primerna za vsakogar, saj lahko v psihoterapevtskem procesu vsakdo pridobi zase pomembna spoznanja, s pomočjo katerih lahko izboljša možnosti za doseganje kvalitete življenja in se nauči ohranjati ravnovesje v spreminjajočih se okoliščinah.
Na uvodnem srečanju stranka predstavi svojo stisko in izpostavi namen obiskovanja psihoterapije. Sklene se terapevtski dogovor, v katerem se s stranko pogovorim o poteku psihoterapije, in dogovor o zaupnosti. Vse povedano ostane znotraj prostora in odnosa psihoterapevt – stranka.
Psihoterapija poteka na rednih srečanjih, na istem mestu, običajno enkrat tedensko ali enkrat na dva tedna, odvisno od potreb stranke.
Glede na to, da je psihoterapija individualen proces, je tudi napredovanje posameznikov v njem zelo različno. Nekaterim je dovolj nekaj srečanj, drugi pa lahko za izboljšanje potrebujejo tudi več let.
Kar pa je vredno poudariti, je to, da je za uspeh psihoterapije ključen odnos, ki se vzpostavi med psihoterapevtom in stranko. V kolikor se stranka ob psihoterapevtu ne zaznava varno in sprejeto, je bolje, da se odloči za drugega psihoterapevta.
Proces psihoterapije se načeloma zaključi, ko stranka vzpostavi ravnovesje s seboj in okoljem, razvije realna pričakovanja in izbira razlago situacije, s katero bo razreševala frustracijo. Včasih je za to potrebnih le nekaj srečanj, v drugi primerih pa psihoterapija traja veliko več časa. Vsekakor je zaključek psihoterapije stvar dogovora s stranko.
Svetovanje se običajno ukvarja s simptomi in razreševanjem simptomov, medtem ko se na psihoterapiji čas posveča odkrivanju in razreševanju vzroka težav z namenom trajne in učinkovite spremembe. Psihoterapija je v primerjavi s svetovanjem bolj strukturirana in dalj časa trajajoča oblika psihološke pomoči.