Realitetna terapija in teorija izbire

Realitetno terapijo je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja razvil ameriški psihiater dr. William Glasser in jo utemeljil na spoznanjih, ki jih je pridobil v svoji psihiatrični praksi.

Ugotovil je, da imajo vsi pacienti nekaj skupnega: vsi zanikajo realnost, v kateri živijo. Prav zato je terapijo, s katero je ljudi vodil proti realnosti in uspešnemu spoprijemanju z njenimi aspekti,  poimenoval realitetna terapija. Ves čas svojega obstoja je zagovarjal dejstvo, da nismo ujetniki, pač pa gospodarji svojega življenja tudi takrat, ko se zdi, da to nismo.

Ne glede na okoliščine v preteklosti ali v sedanjosti, lahko v zdajšnjem trenutku izberemo vedenja, ki nam bodo pomagala potešiti osnovne potrebe.

Realitetna terapija je teoretično opredeljena kot evolucijsko-sistemski pristop k ljudem s psihosocialnimi težavami in težavami v duševnem zdravju, praktično pa kot proces uporabe teorije izbire v svetovanju/psihoterapiji s ciljem izboljšanja duševnega zdravja posameznika_ce.

Predpostavka realitetne terapije je, da je vse, kar razmišljamo, kar delamo, kako se počutimo, posledica dogajanj znotraj nas samih in je namenjeno zadovoljevanju močnih sil znotraj nas. Motivacija za kakršnokoli dejavnost, dobro ali slabo, izvira iz poskusov zadovoljevanja psiholoških potreb (po ljubezni in pripadnosti, po moči, po svobodi, po zabavi, po preživetju) in ne iz zunanjega sveta. Gonilo za vse naše vedenje je želja, da bi se počutili čim pogosteje čim bolje.

Ko smo v slabi koži, se nam pogosto zgodi, da verjamemo, da se nam trpljenje kar dogaja in da nad njim nimamo nikakršnega nadzora. Razmišljamo lahko tudi, da smo žrtev kemičnega neravnovesja v našem živčnem sistemu, zaradi česar potrebujemo zdravila, s katerimi bomo podrto ravnovesje znova vzpostavili. Namen realitetne terapije je odkrivanje in razreševanje vzrokov slabega počutja v takšnih trenutkih. Nad določenim stanjem, ki ga pri sebi zaznavamo, imamo namreč precejšen nadzor. Veliko tistega, kar se dogaja v našem telesu, ko nas razjeda bolečina ali bolezen, je namreč posredna posledica dejavnosti in razmišljanj, ki si jih izbiramo ali smo jih doslej izbirali vsak dan svojega življenja.

Realitetna terapija se osredotoča na kritično premišljevanje o lastnih prepričanjih in raziskovanje omejujočih prepričanj, saj je prepoznavanje le-teh pomemben korak k ponovni vzpostavitvi nadzora v svojem življenju.

Realitetna terapija je svetovalna, psihoterapevtska metoda, ki je zasnovana na teoriji izbire. Ta nam ponuja možnost drugačnega pogleda nase in na druge. V procesu psihoterapije psihoterapevt stranki posreduje teorijo izbire, kar pomeni, da le-ta postane terapevtsko sredstvo, ki ima neprecenljivo vrednost za izboljšanje kvalitete življenja.

Teorija izbire razlaga, zakaj in kako ljudje delujemo, kako to, kar je zapisano v naših genih, kombiniramo,  z življenjskimi izkušnjami. Človeka definira kot svobodno in odgovorno bitje, ki ves čas svojega delovanja sledi notranjim motivom, ki ga poganjajo, in tako vzpostavlja ter ohranja ravnovesje s seboj in okoljem.

Teorija izbire poudarja dejstvo, da svoje življenje usmerjamo veliko bolj, kot se tega zavedamo, ne glede na okoliščine, v katerih smo se znašli. Čeprav se nam velikokrat zgodi, da razmišljamo, da lahko nadzorujemo in spreminjamo druge, teorija izbire poudarja, da lahko nadzorujemo zgolj svoje življenje, lastne misli in dejanja in smo za to odgovorni.

Teorija izbire je usmerjena na gradnjo učinkovitejše sedanjosti.  Uči nas, kako se bolje razumeti z ljudmi okoli  sebe in kako vzpostaviti notranje ravnovesje na različnih področjih življenja.

Psihoterapevt realitetne terapije se osredotoča predvsem na  trenutno stanje stranke in skozi razumevanje teorije izbire izmenjuje misli, ki potekajo okrog tistega, kar stranka pove. Stranka se ob njem uči ozaveščati, razumeti in spreminjati lastno vedenje skladno z idejo, da ni žrtev, ampak je oblikovalka svojega življenja.

Stalni cilj realitetne terapije je ustvarjati skladen odnos med psihoterapevtom in stranko  ter jo s pomočjo teorije izbire učiti ozaveščati lastno ravnanje z namenom, da bi bolje zadovoljevala svoje potrebe.

Več informacij o Realitetni terapiji in Teoriji izbire dobite na spletni strani Evropskega inštituta za realitetno terapijo.