Odlašanje je nekaj globoko človeškega. Z njim se ne soočajo le otroci in mladostniki, pri katerih se še izgrajujejo možganske strukture, ki jih potrebujejo za odlaganje zadovoljstva, načrtovanje, postavljanje ciljev in samoupravljanje, ampak tudi odrasli, ki se z dneva v dan odločajo prelagati naloge, ki bi jih bilo dobro opraviti. Ljudje smo nagnjeni k temu, da raje izvajamo bolj prijetne naloge od manj prijetnih, pri tem pa pogosto prihajamo v konflikt s tem, kar je kratkoročno prijetno in tem kar ima na dolgi rok nek višji smisel. Primorani smo se konstantno samoregulirati, seveda vsak na svoj način.

Težava nastane takrat, ko odlašanje otežuje samoregulacijo in postane naša prepogosta izbira, navkljub pričakovanju hujših posledic na račun le-te. To lahko vodi do stresa, samoobtoževanja, negativne samopodobe, občutka krivde, resne izgube osebne produktivnosti, prepričanja, da smo leni in brez ambicij kot tudi do socialnega neodobravanja zaradi pomanjkanja odgovornosti in neizpolnjevanja obvez. Prav zato, je odlašanje velikokrat predmet razprave na psihoterapiji, kjer ima posameznik možnost poglobljene analize namenskosti tega vedenja in raziskovanja vseh prepričanj, čustvenih vzorcev in vedenjskih navad, s katerimi to vedenje ohranja. Zavedanje lastnih vzrokov za odlašanje je ključno za premagovanje te navade.

Mnogi ljudje odlašajo, ker se bojijo, da ne bodo uspeli, da njihovo delo ne bo zadovoljivo. Posledično se izogibajo zahtevnim nalogam ali pa jih prelagajo na kasneje. Pogosto se odločajo za odlašanje tudi tisti, ki so nagnjeni k perfekcionizmu, saj imajo visoka pričakovanja glede svojega dela. Čakajo na “popoln trenutek”, se ukvarjajo z neskončnim analiziranjem, kar lahko vodi v zastoj. Vzrok odlašanja je velikokrat tudi pomanjkanje motivacije, jasnih ciljev in načrta. K odlašanju prispeva tudi slabše upravljanje s časom, slaba organizacija ali preobremenjenost.