Intuitivno razumemo, da je naše duševno stanje zelo pomembno in direktno povezano z našim telesnim počutjem. Tega se zavedamo, ko ob glasbi, ki nam je všeč, dobimo kurjo polt, ali pa, ko nas črviči v črevesju ob tesnobi. Glede tega se večinoma vsi strinjamo. Tudi znanost je že potrdila, da veliko kroničnih duševnih težav lahko vodi v hude telesne težave. Tako lahko na primer depresivne občutke spremlja cela vrsta telesnih simptomov, kot so na primer bolečine v sklepih in mišicah, izčrpanost, glavobol, slabši vid, bolečina v trebuhu, težave s prebavo …
Čustva neizogibno in zelo intenzivno sodelujejo z našo fiziologijo že veliko pred tem, ko si sami ali nekdo drug našemu spremenjenemu odzivanju postavi diagnozo. Čustva, ki jih potlačujemo, stopnjujoči se disfunkcionalni odnosi in podobno, nas velikokrat lahko vodijo do hudih bolezni. Prav to preučuje nova znanost psihonevroimunologije, in sicer kako lahko naša čustva in misli preko živčnega sistema vplivajo na naš imunski sistem in posledično na naše telesno zdravje. S pomočjo teh dognanj, torej da sta um in telo veliko bolj povezana, kot si mislimo, dobivamo posamezniki v roke več odgovornosti za svoje zdravje.
Zdravje našega telesa je odvisno od našega notranjega ravnovesja in duševnega miru. Za tega pa se odločimo sami, nič in nihče nam tega ne more vzeti. Za jezo, bes, nevoščljivost, ljubosumje, zagrenjenost, zamero in občutek manjvrednosti se odločimo sami, enako velja za srečo in spokojnost. Morda je naučiti se izraziti svojo jezo na zdrav način in se odločiti za bolj pozitiven pogled na življenje dosti težje, kot se sprijazniti, da so za našo bolezen krivi geni ali napačno zdravilo.
Seveda ne trdim, da so vse bolezni posledica čustvenih nemirov in da so ti edini vzrok za razvoj bolezni. Vendar že dognanje, da lahko vplivajo tudi na naše telo, bi nas moralo stimulirati k temu, da k našemu zdravju pristopimo bolj celostno. Ni potrebno čakati, da nas v ključne življenjske spremembe prisili bolezen.