Odrasli velikokrat, predvsem ob mlajših otrocih, razmišljamo, da so njihove težave majhne, morda tudi brezpredmetne. Takrat, ko otroci doživijo čustveni izbruh, prevzamejo kontrolo primitivni deli možganov. Njihovo delovanje je specifično za boj ali beg. To pomeni, da v času izbruha otroci niso sposobni racionalno razmišljati o situaciji, prisluhniti razlagi, kaj naj naredijo, ali celo reševati problem. Ko so aktivirani primitivni deli možganov, ko doživljajo stisko, potrebujejo ob sebi ljudi, ki jih imajo radi. Prav to povečuje možnosti, da bodo izbrali zaupanje takrat, ko se bodo znašli v večjih težavah.
Poskusite si predstavljati, da otrok razbije svojo ljubo igračko, snežno kroglo. Ob tem, ko jo gleda razbito na tleh, se močno čustveno vznemiri. Odrasli se na to lahko odzovemo na različne načine. Na primer, povemo mu, naj naslednjič igračo pospravi na določeno mesto, da bo na varnem. Ta nasvet nič ne pripomore k temu, da bi se otrok bolje počutil, ampak prizadene našo vez z njim. Dogodek lahko minimaliziramo. Rečemo mu, da ni nič hudega, če se je snežna krogla razbila, saj ima na voljo še veliko drugih igrač. V tem primeru bo otrok dobil občutek, da ga ne razumemo, kar tudi škodi odnosu in povezanosti z njim in zmanjša možnosti, da bo naslednjič pri nas iskal oporo. Lahko otroka skušamo preusmeriti na drugo dejavnost ali pa poučiti o posledicah. Vse, kar mu bomo povedali, bo avtomatsko zavrnil, saj to zahteva aktivacijo dela možganov, ki je odgovoren za logiko.
V času čustvenega izbruha ni cilj rešiti problem, ampak se povezati z otrokom. Prav zato so vsi navedeni načini odzivanja na čustveni izbruh, ki se jih navadno radi poslužujemo, bolj slaba izbira. Primitivni del možganov mora vedeti, da je varno, da se lahko izključi. In da se lahko izključi potrebuje otrok ob sebi odraslega, ki mu zna pokazati sočutje, se zanima za njegova čustva, mu prizna občutke, zna uporabiti razumevajoč govor in geste in ob njem počaka, da se pomiri. Šele ko je otrok pomirjen in se ponovno aktivira logični del možganov, je zmožen slišati to, kar mu govorimo. Takrat je na vrsti čas za nasvet, pogovor o posledicah in izpostavljanje morebitnih pričakovanj.